Po beli vrvici niza koščke,

delce nečesa.

Vrvica vodi v neskončnost.

A ona tega ne ve.

Pelje se

na vlaku usode nevedoč kam.

Ve, da je našla.

A išče dalje.

Še sama ne ve kaj išče.

S priprtimi vekami vidi Njega.

Delček celote.

Sije ljubezen.

On je ljubezen.

A ona tega ne vidi.

Izgublja svojo energijo dalje.

Išče smisel v nesmislih.

V tistem, kar je že poteklo.

Omama.

Lažni sijaj.

Želi se zbuditi.

A se ne more.

Misli na njega,

ki ga vodi veter.

Zaveda se nerealnosti, minljivega.

Duša je jokajoča

čeprav srce poskakuje,

misel osvobujoča,

nimaš teže izbrisati greha!

Ostala je solza,

ki je ju3 ne bo.

Ostala je ona,

z madežem,

ki ga lahko izbriše le eden in edini.

Ta, ki je v njej.

Ptice krožijo proti nebu,

hlapi izginjajo neznano kam,

jaz pa čakam,

brišem iz srca tebe,

ki ne obstajaš.