Začelo se je z jutrom..
11 06 2008
Svet je tako popoln, da sploh ni več realen.
Zazvoni telefon. Dobim sporočilo.
Polepša mi jutro in prinese nemir v moje misli.
Vse, kar je popolnega,
se razblini, izgine.
Ne vem, kaj hoče. Ne vem, kaj je njegov namen.
Ne vidim mu v glavo.
V bistvu niti za sebe ne vem. Obrnil mi je svet.
Nemogoče.
Želim si ga ignorirat, furat svoj lajf po ustaljenih tirnicah dalje,
vendar je nekaj v meni močnejše.
Pa naj mu še 100krat rečem, da zame ne obstaja??
Morda mi bo lepega dne uspelo prepričat samo sebe,
morda moram samo počakat da mine.
Kot bo minil ta dan in ta teden in to leto in vse fizično.
