Da da. Ni nam lahko.

Po beli vrvici niza koščke,

delce nečesa.

Vrvica vodi v neskončnost.

A ona tega ne ve.

Pelje se

na vlaku usode nevedoč kam.

Ve, da je našla.

A išče dalje.

Še sama ne ve kaj išče.

S priprtimi vekami vidi Njega.

Delček celote.

Sije ljubezen.

On je ljubezen.

A ona tega ne vidi.

Izgublja svojo energijo dalje.

Išče smisel v nesmislih.

V tistem, kar je že poteklo.

Omama.

Lažni sijaj.

Želi se zbuditi.

A se ne more.

Misli na njega,

ki ga vodi veter.

Zaveda se nerealnosti, minljivega.

Duša je jokajoča

čeprav srce poskakuje,

misel osvobujoča,

nimaš teže izbrisati greha!

Ostala je solza,

ki je ju3 ne bo.

Ostala je ona,

z madežem,

ki ga lahko izbriše le eden in edini.

Ta, ki je v njej.

Z glavo v pesku in možgani na off se poglabljam v kup papirjev.

Nisem še skužila kaj berem. V bistvu mi je vseeno. Zguba časa. Ni zanimivo.

Kakor igranje loterije so tile izpiti. Če ne gre v prvo, bo pa v drugo,  just dont panic!

Vleče me vse, kar me ne bi smelo. Zakaj? Imam izzivov premalo?

Kava na mizi se je uspela ohladit, čeprav je ne pijem, sem si jo danes pripravila.

Optimistka. Pozimi je premrzlo. Poleti je prevroče.

A vendar je vedno vse tako kot mora bit.

Če pa nisem zadovoljna, da sem si sama kriva. Ali želim preveč. Ali pa ne vem kaj želim.

Ne pričakujem in nisem razočarana.

Simpl ko paradajz.

Sveži luft, kje si???

Svet je tako popoln,  da sploh ni več realen. 

Potem pa on.

Zazvoni telefon. Dobim sporočilo. 

Polepša mi jutro in prinese nemir v moje misli.

Vse, kar je popolnega, 

se razblini, izgine.

Ne vem, kaj hoče. Ne vem, kaj je njegov namen.

Ne vidim mu v glavo.

V bistvu niti za sebe ne vem.  Obrnil mi je svet.

Nemogoče.

Želim si ga ignorirat, furat svoj lajf po ustaljenih tirnicah dalje,

vendar je nekaj v meni močnejše.

Pa naj mu še 100krat rečem, da zame ne obstaja??

Morda mi bo lepega dne uspelo prepričat samo sebe,

morda moram samo počakat da mine.

Kot bo minil ta dan in ta teden in to leto in vse fizično.

Ptice krožijo proti nebu,

hlapi izginjajo neznano kam,

jaz pa čakam,

brišem iz srca tebe,

ki ne obstajaš.

Dežuje. Ker sem se odločla it peciklirat. To je lahko le Višja sila.

Mar Bog hoče da se učim matematiko al kaj?

Še vedno dežuje. Knjige še vedno varno spravljene.Verjetno si mislite, da sem iz cukra, ker ne grem vseeno na moj stari prelestno plavi picikl, ampak prav nasprotno, obožujem dež. Ampak ne ravno danes :S Jaooooo.. Morda pa učenje le ni tako slaba ideja, glede na to, da imam ju3 izpit iz matematke in ki bi ga skorajda mogla naredit.

Učila se bom kasneje, ni še čas.. Bla bla bla.. sploh ne vem keri izgovor naj si še postavim, da si bom verjela. Utopija. Sama sebe že prepričujem in omejujem, si perem možgane, ki bi jih bilo treba samo ožeti pa bi blo vse perfect!!! Nato pomislim, kako naše uboge od nas samih preprane možgane perejo z izbranimi besedami še drugi. In mi si upamo trditi, da živimo realnost. To me spravlja v smeh.

Ockej. Matematika. Se že več ne smejim.

Gre kdo spat namesto mene? Ni lepšega. Pa vendar nočem prespati vseh izzivov, ki mi jih življenje postavlja na pot.. Minljivost vsega. Že ta trenutnost vsega manifestiranega nekaj sporoča,bega. Upiram se matematiki.. Saj ni tako grozna, sploh ne!! Pa vseeno, se učim zase ali za sistem? Dežuje.. Nix.. Bo treba it gulit knjig..

Več sreče v naslednjem življenju!!

Kaj pa je dandanes zdravo?

Edino kar nam je ostalo zdravega, je naš ljubi preljubi pozdrav. Zdravo. Izrečemo ga, ponavadi mimogrede, neželjoč tega,, kar dejansko pomeni. Neiskreno. Tudi tistim, kateri nam niso najbolj pri srcu.

Zdravo. Bodi zdrav. Od zastrupljeni solati in kemijo, ki jo imenujemo kečap.

Pa jabolk ne pozabi poškropit, da se bojo bolj bleščale, preden jih poješ.

Težki materializem. Kdo si sploh želi to?

Po drugi strani pa nežni trenutki, četudi so materialni, včasih tako prijajo.